Popotniški forum

Šrilanka - poročilo in video iz tri tedenskega potovanja

Dodan 01.09.20 @12:53:40
Mirko Potočnik | Registriran uporabnik | odg. 01.09.2020 @12:53 Prijavi neprimeren komentar
Živjo, že dolgo sem se spravljal napisati kratko poročilo iz tri tedenskega potovanja po Šrilanki, ki sva ga s prijateljico opravila ob koncu lanskega leta. No pa mi je končno uspelo. Do Negomba, kjer pristaneva na Šrilanki, letiva iz Zagreba. Vizo urediva že v Sloveniji na uradni strani (http://www.eta.gov.lk/slvisa/). Viza je za Slovence brezplačna in jo po izpolnjeni prijavi na spletni strani, dobiš na mail. Potovanje po Šrilanki začneva s kratkim ogledom mesta Negombo. Mesto samo se nama ni zdelo nič posebnega in zaradi tega sva se že popoldne z avtobusom odpeljeva proti severu do Nacionalnega parka Wilpattu. Vožja do tja je trajala slabih 5 ur. Avtobusi na Šrilanki so res zelo poceni, so bile pa vožje velikokrat tudi prav zelo adrenalinske. Avtobusi so se prehitevali na nepreglednih ovinkih, saj so vozniki med seboj tekmovali, kdo bo prevozil več strank. Zaradi tega, se turisti redko odločajo za tak način prevoza in običajno so skupaj z nama potovali le domačini. Za park Wilpattu sva se odločiva, ker je tu veliko manj gneče, kot v nacionalnem parku Yala. Za ogled parka sva najela vodnika, saj si parka brez njega ni mogoče ogledati. Sam park je bil zanimiv, videla sva veliko divjih živali, z leopardom pa kljub trudu šoferja, nisva imela sreče. Na osebo je bila vstopnina in vodenje 65 $. Naslednji dan sva nadaljevala proti zgodovinskima mestoma Anaradhapurna in Mihintale. Za ogled Anaraadhapurne sva najela tuk-tuk. Najprej sva si želela mesto ogledati peš oz. s kolesi, pa je bilo, tako kot večina prvih dni, bolj deževno vreme. Največja znamenitost mesta Anuradhapurna je najstarejše posajeno drevo na svetu. Gre za drevo figovca imenovano Jaya Sri Maha Bodhi. Drugače pa velja Anuradhapura za najstarejšo prestolnico otoka. Do Mihintaleja sva se odpeljeva z avtobusom. Oba kraja sta bila zanimiva za ogled. Med potjo do Sigiriye sva neredila malo ovinka in si ogledala še jamski tempelj v Dambulli. Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj odpravila na skalo Piduragala, kjer sva si želela ogledati sončni vzhod. Na žalost pa naju je na vrhu pričakalo deževno vreme in z razgledom ni bilo nič Vseeno sva se v upanju, da se bo vsaj malo zjasnilo odločila tudi za ogled Sigiriye. Žal je bilo tudi tam deževno. Menim, da je ogled Sigiriye v slabem vremenu precej nezanimiv oz. predrag za to kar vidiš (vstpnina je 30$/ osebo). Po parih precej deževnih dneh, pa sva naslednji dan v Polonnaruwi končno imela sonce. Drugo najstarejše kraljestvo na otoku, je bila naslednja znamenitost, ki sva si jo ogledala. Prav fajn se je bilo sprehoditi po soncu med ruševinami in 13 km, ki sva jih na koncu prehodila je hitro minilo. Naprej sva nadaljevala proti mestu Kandy. Samo mesto je zanimivo in pestro. Zanimivo si je bilo ogledati njegovo tržnico, ki je povsem drugačna od teh, ki smo jih navajeni v Sloveniji. Ogledava si tudi največjo znamenitost mesta in sicer Tempelj Zoba. Od tega ogleda sva pričakovala veliko več. Velika je bila le gužva v templju, sam program, ki ga izvajajo, pa ni bil nič posebnega. Po gužvanju v templju sva si ogledala še botanični vrt. Od Kandya naprej sva potovala z znamenitim vlakom. Prvo najdaljšo vožnjo opraviva že prvi dan, in sicer se iz Kandya peljeva do mesta Hatton. V Hattonu sva samo zamenjala vlak za avtobus in se z njim odpeljala do vasice Nallathanniya, ki je izhodišče za vzpon na Adamov vrh. Naslednji dan sva že ob 2:30 zjutraj začela s hojo po približno 5500 stopnicah proti vrhu. Do vrha sva potrebovala dobri dve uri in nato je sledilo čakanje na sončni vzhod, ki je bilo zaradi vetra in mraza kar zoprno. Vsem, ki si boste šli gledat sončni vzhod na Adamov vrh, priporočam, da imate s seboj tudi topla oblačila za napravit. Po sestopu iz vrha, sva v hostlu pojedla še zajtrk in se z avtobusom odpeljala nazaj do mesta Hatton. Od tam sva se ponovno peljala z vlakom, in sicer do Nuware Eliyie. Na plantažah v tem kraju zaradi visoke nadmorske višine (preko 1800 m), raste najkvalitetnejši čaj na Šrilanki. Plantaže so resnično nekaj, kar si je nujno pogledati med obiskom otoka. V okolici mesta sva si ogledala še slap Bomburuella. Pot do slapu poteka po vlažni potki in zaradi tega sva si iz nog morala ves čas odstranjevati številne pijavke. Naprej sva z vlakom nadaljevala do postaje v vasici Ohiya, ki je izhodišče za ogled Nacionalnega parka Horton Plains. Park se nahaja na planoti, ki ima nadmorsko višino preko 2200 m. V parku veljajo stroga pravila o vnosu plastike in ostalih smeti. Na vhodu so nama pregledali nahrbtnik in naju popisali. Glavna znamenitost parka je odrezana skala, ki se imenuje konec sveta. Meni osebno je bil ogled parka, najboljša stvar, ki sva si jo ogledala na Šrilanki. Do samega parka je najlažje priti z najemom tuk-tuka. Voznika nama je najel kar gospod v namestitvi, kjer sva spala. Do obale na jugu otoka nama je ostal le še dvodnevni ogled mesta Ella. Samo mesto je zanimivo, predvsem pa drugačno od vseh ostalih. Veliko več je predvsem turistov, saj je v okolici res veliko znamenitosti, ki si jih velja ogledati. Midva sva en dan namenila ogledu treh slapov. Prvi slap, ki sva si ga ogledala kar iz glavne ceste je bil slap Ravana. Drugi, ki sva si ga ogledala, je bil slap Diyaluma. Ogledala sva si tudi tolmunčke, v katerih se je mogoče kopati in se nahajajo nad samim slapom. Drugače pa je to drugi najvišji slap na Šrilanki. Visok je 220 m. Do obeh slapov sva se pripeljala z avtobusom iz Elle. Za ogled tretjega slapu, imenovanega Bambarakanda, pa sva najela tuk – tuk. Bambarakanda je s 263 m najvišji slap na otoku. Drugi dan v Elli sva se takoj zjutraj odpravila na Mali Adamov vrh, kasneje sva si ogledala začimbni vrt in pa Nine Arch Bridge. Kamniti most je verjetno največja znamenitost mesta Ella. Vsak vlak, ki pripelje čez most, tam pričaka množica turistov. Zadnji teden potovanja po Šrilanki sva porabila za raziskovanje južne obale. Začela sva v mestu Tangale, kjer so neskončno dolge peščene plaže in zelo malo obiskovalcev. Naprej nadaljujeva prosti mestu Mirissa, kjer sva si z ladjo ogledava tudi selitve sinjih kitov. Ogled je bil zanimiv, nas je pa vmes dobilo neurje in na koncu smo vsi mokri in premraženi komaj čakali, da smo se vrnili nazaj na obalo. V Mirissi se res splača poskusiti sladki roti s sladoledom v lokalu No. 1 roti Dewmini. Na obali sva prespala še v še v mestih Unawatuna in Bentota. Med mesti na obali sva se premikala z lokalnimi avtobusi. Prav vožnja v tem delu pa se nama je zdela še najbolj nevarna. Za konec sva si ogledala še Kolombo in od tam sva šla z avtobusom direktno na letališče in nazaj v Slovenijo. Video si lahko ogledate na povezavi: https://youtu.be/X0PmpOcPskA Upam, da bo komu v pomoč. Lep pozdrav, Mirko
Džangir | Gost | odg. 23.09.2020 @11:00 Prijavi neprimeren komentar
Lepo pot ste opravili. A let je bil v Negombo in ne Colombo? Sam sem bil v tej državi par let nazaj. Dežela za videt, vsekako. Spodaj še moj opis na linku: https://drjamtravels.blog/sl/sri-lanka-2017/
Bodi informiran

Ne zamudi naslednje akcije ali pomembnega obvestila!

Si avanturistični popotnik ali vsakodnevni potnik? V vsakem primeru zate pripravljamo ažurne, zanimive in koristne popotniške in potniške informacije, ki ti jih dostavljamo v tvoj poštni nabiralnik enkrat do dvakrat na mesec.