Kot 22-letna študentka sem se sama odpravila v Kamerun - dvojezično afriško državo na zahodni obali, ki jo mnogi zaradi podnebne raznolikosti imenujejo "Afrika v malem."
Dežela, ki leži ob Gvinejskem zalivu, se ponaša z osupljivimi naravnimi lepotami, od bujnih tropskih deževnih gozdov na jugu do savan na severu in mogočne gore Kamerun, ki se vzpenja nad Atlantskim oceanom. Poleg bogate naravne dediščine je Kamerun tudi kulturno izjemno pester, saj tu sobivajo različne etnične skupine, ki govorijo več kot 250 jezikov.
Kot nekdanja kolonija Francije in Velike Britanije je Kamerun danes dvojezična država, kjer se prepletata francoski in angleški jezik. To je dežela, kjer se preteklost sreča s sedanjostjo, kjer starodavne tradicije živijo ob sodobnih izzivih in kjer se naravna in kulturna bogastva združujejo v edinstveno potovalno izkušnjo.
Moja odločitev za obisk Kameruna ni izhajala iz običajne želje po potovanju; pravzaprav je bila posledica mnogih zanimivih naključij in vprašljivih odločitev. Vse se je začelo, ko sem na ulicah Ljubljane spoznala dve mladi Kamerunki, Naomi in Dahlio, s katerima smo se takoj ujele, se nekaj tednov družile in kmalu sem bila povabljena tudi v Kamerun, da raziščem to mnogim nepoznano državo.
Pred potovanjem nisem imela posebnih pričakovanj, želela sem le doživeti nekaj novega, raziskati neznano in se preizkusiti v okolju, ki mi je bilo povsem tuje. Kar me je čakalo v Kamerunu, je preseglo vse, kar sem si lahko predstavljala.
Moje potovanje se je začelo v Douali, največjem kamerunskem mestu, kjer sem se prvih nekaj dni privajala na okolje in vroč ter vlage poln zrak. Bivala sem pri družini ene od deklet, kjer sem prvič izkusila toplino in dobrosrčnost Kameruncev ter okusila pristne domače kamerunske jedi - ndolé, mbongo'o tjobi, koki in palačnike iz moke, pridelane iz sladkega krompirja.
Kmalu sem bila s strani družine, pri kateri sem bivala, povabljena na dvotedenski “mladinski dogodek” v kraju Koume na vzhodu države. Ker nisem imela konkretnih načrtov, sem se prepustila njihovi ideji in se naslednji dan odpravila na 12-urno nočno pot z lokalnim avtobusom, kjer sem že med vožnjo doživela pravo kamerunsko vdušje in kulturo.
Ko sem prispela v kraj Koume, sem hitro ugotovila, da nisem prišla v “mladinski kamp”, ampak v veliko zaprto in samooskrbno skupnost, ki temelji na evangeličanskem načinu življenja. Ljudje so me pričakovali, vsi so poznali moje ime in občutek sem imela, kot da so nestrpno čakali na moj prihod. Tako se je začela nova, izzivov in presenečenj polna večtedenska izkušnja.
Vsako jutro v tej visoko verni skupnosti se je začelo z budnico ob 7.30, nadaljevalo z zajtrkom, ki ga je vsak dan sestavljal Pap (fermentirana koruzna kaša) in kos bele žemlje, dan pa je minil v znamenju večurnih verskih obredov, molitev in pridig, ki so se odvijale v ogromni leseni hali, na čelu z glavnim pastorjem oziroma “daddyjem”, kakor so ga nazivali udeleženci.
Sprva sem bila precej zmedena, saj nisem vedela, kaj od mene pričakujejo in kaj je razlog, da sem se tam sploh znašla. Ker nisem imela možnosti, da bi tabor zapustila, sem se odločila, da se prepustim, poglobim v njihovo kulturo in način življenja ter da poskušam čim več dokumentirati. Dnevi so bili dolgi in polni nenavadnih izkušenj - od povabila v pastorjevo zastraženo vilo, nepredstavljivih in problematičnih verskih pridig, pečenih mačk, letečih ščurkov in na sploh zanimivih interakcij z ljudmi iz skupnosti. Nekatere izkušnje so me šokirale, druge so me spravile v smeh, spet tretje so me globoko ganile. Ta čas mi je omogočil vpogled v del Kameruna, ki ga večina turistov nikoli ne vidi.
Foto: Katja Grobelnik
Po skoraj dveh tednih v taboru sem postala obupana, saj sem hrepenela po tem, da bi doživela še druge dele Kameruna. Vztrajala sem, da želim obiskati eno od pigmejskih plemen, zato me je eden od pastorjev iz tabora popeljal globoko v deževni gozd, kjer sem preživela en dan s plemenom Baká.
Baká Pigmejci, ki živijo v deževnih gozdovih osrednje Afrike, so ena izmed najstarejših avtohtonih skupnosti na svetu. Njihova prisotnost na teh območjih sega tisoče let nazaj, kar jih uvršča med najstarejše prebivalce afriške celine. Kot lovsko-nabiralniško ljudstvo so v preteklosti živeli izključno od tega, kar jim je ponujal gozd. So mojstri preživetja v gozdu, saj poznajo vsako rastlino, drevo in žival v svoji okolici, njihovo življenje pa je globoko prepleteno z naravnimi cikli.
Danes se Baká Pigmejci soočajo z izzivi, ki ogrožajo njihovo tradicionalno življenje. Modernizacija, širjenje kmetijskih površin in posek deževnih gozdov zmanjšujejo njihov življenjski prostor in naravne vire, od katerih so odvisni. Zaradi teh sprememb so mnogi prisiljeni zapustiti svojo nomadsko življenje in se prilagoditi bolj ustaljenim načinom bivanja, kar pogosto prinaša težave, kot so revščina, alkoholizem in socialna marginalizacija.
Baká živijo v majhnih, tesno povezanih skupnostih, običajno v krožno postavljenih kolibah iz lesa in listja, imenovanih "mongulu". Njihovo življenje je še vedno prežeto z rituali in tradicijami, ki so povezani z njihovim okoljem in duhovnim svetom. Verjamejo v duhove gozda, ki so ključni za njihovo preživetje, zato izvajajo obrede, s katerimi ohranjajo ravnovesje med človeškim in naravnim svetom.
So izjemno gostoljubni in prijazni ljudje, a hkrati nezaupljivi do zunanjih oseb. Niso vajeni obiskovalcev, kar se je jasno videlo na njihovih obrazih, vendar so se, ko je ob meni stal tudi njim dobro poznan pastor, sprostili in mi v sicer meni nerazumljivem jeziku z veseljem razkazali svoja bivališča in okolico.
Foto: Katja Grobelnik
Med obiskom pigmejske vasi sem ob koncu dneva začela opažati nenavadno utrujenost, glavobol in bolečine v mišicah. Sprva sem mislila, da gre za preprosto izčrpanost, vendar so se simptomi hitro poslabšali – visoka vročina, huda tresavica, halucinacije in bolečine po celem telesu so me opozarjale, da gre za nekaj resnejšega. Ko sem se vrnila v Koume, so lokalni zdravniki hitro ugotovili, da sem zbolela za hudo obliko malarije (kljub rednemu jemanju antimalarikov). Sprejeli so me v vaško bolnišnico in mi predpisali petdnevno intenzivno zdravljenje - vsako jutro in vsak večer sem prejemala po 4 injekcije zdravil, lokalni prebivalci pa so me oskrbovali z doma pripravljeno hrano.
Ta izkušnja je bila eden večjih izzivov, ki sem jih doživela skozi vsa svoja potovanja. Biti tako resno bolan v tuji deželi, daleč od doma in brez običajne zdravstvene oskrbe, je bilo izjemno strašljivo, vendar sem ravno zaradi te izkušnje začela globoko spoštovati lokalne zdravnike in medicinsko osebje, ki kljub omejenim resursom vsakodnevno rešujejo življenja.
V času zdravljenja so se redni verski dogodki v taboru končali, kar je bila moja priložnost, da se vrnem nazaj v Doualo. Tam so me čakali nepredstavljivo drugačni dnevi. To mesto je res pravo nasprotje podeželja – kaotično, hrupno, a hkrati živahno in polno življenja. Prav tako je to mesto izrazitih kontrastov. Ulice so me popeljale od skrajne revščine do osupljivega razkošja. V mestnih predelih, kjer se vsakdan odvija na prašnih, prenatrpanih ulicah, sem obiskala revne soseske in tržnice, kjer se življenje zdi neizprosno, vzporedno pa se v bogatejših predelih odvija popolnoma drugačno, potrošniško in celo luksuzno življenje. V popolnem kontrastu z revnimi območji sem se ponoči znašla na ekstravagantnih zabavah in v prestižnih nočnih klubih, kjer se je zdelo, kot da sem na elitni zabavi v središču Pariza. Plesna glasba, vrhunski koktajli in elegantni gostje so ustvarjali vzdušje, ki je bilo na popolnoma drugem koncu spektra od tistega, kar sem videla čez dan.
Eden izmed vrhuncev mojega bivanja v Douali je bil obisk ene izmed boljših restavracij v Douali. Medtem ko sem uživala v izjemni večerji, me je presenetila priložnost, da spoznam slavnega kamerunskega nogometaša Samuela Eto'oja.. V kratkem, a prijetnem pogovoru sva spregovorila o razlogih, zakaj sem se odločila obiskati Kamerun in kaj počnem med svojim potovanjem po tej deželi.
Foto: Katja Grobelnik
Na koncu svojega potovanja sem preživela dva čudovita dneva v Kribiju, obalnem biseru s čudovitimi peščenimi plažami, ki so me spominjale na Maldive. Kribi, le nekaj ur vožnje od Douale, se zdi kot povsem drug svet – sproščen in neokrnjen in izkazal se je za popoln kraj za zaključek mojega potovanja.
Moje potovanje po Kamerunu je bilo vse prej kot običajno. Bilo je polno nepričakovanih dogodkov, izzivov in trenutkov, ki so me prisilili, da sem se soočila sama s seboj.
Kljub vsem težavam, ki sem jih doživela, sem se v Kamerun zaljubila. Ljudje so me sprejeli z odprtimi rokami, njihova kultura in tradicija so me popolnoma očarali, narava pa me je pustila brez besed. Vsak trenutek, ki sem ga preživela tam, me je nekaj naučil, me spremenil in mi dal novo perspektivo na svet.
Ko razmišljam o svojem času v v tej srednjeafriški deželi, se spomnim majhnih trenutkov, ki so mi prirasli k srcu – nasmehi otrok, zvoki gozda, okus svežega tropskega sadja in toplina, s katero so me sprejeli domačini. To je dežela, ki te izzove, te preseneti in te na koncu popolnoma očara.
Nazaj na nomago.si
