Če obstaja prostor, kjer lahko v samo 15 minutah preučuješ človeško psihologijo, je to avtobus, ki odpelje iz Zagreba proti Splitu. Pravzaprav katerakoli medkrajevna linija, ampak najpogosteje se vozim prav s to.
Še preden vstopiš na avtobus, v sebi potiho moliš, da nihče ne bo sedel poleg tebe. Pogledaš številko svoje rezervacije in z notranjim nemirom razmišljaš: »Bo kdo sedel na sedežu poleg mene?« Avtobusi namreč praviloma niso nabito polni. Razen ob petkih in nedeljah popoldne, ko se pozimi običajno menjajo študenti, poleti pa turisti.
Pred avtobusom tako že pregleduješ ljudi okoli sebe. Zdaj malo močneje moliš, da poleg tebe ne bo sedla gospa, ki se dere v telefon in že deset minut prek zvočnika govori s kakšno sorodnico.
Prav tako ti ni posebej privlačna ideja, da bi poleg tebe sedel prepoten tip. Prej ali slej se bosta zagotovo dotaknila, že sama misel na tuji znoj na tvoji koži pa ti povzroča srh.
Če želiš sedeti sam oziroma si želiš, da pet ur vožnje nihče ne bi sedel poleg tebe, je pomembno pravilno odigrati tistih 15 minut med vkrcavanjem potnikov. Za začetek moraš med prvimi vstopiti na avtobus, zasesti svoj sedež in pripraviti taktiko.
Če sedež ostane prazen, ko se avtobus napolni in voznik zažene motor, je avtobusni jackpot tvoj. Predstave je konec.
Taktik, ki jih uporabljajo potniki, je veliko. In čeprav smo jih že vsi videli, delujejo presenetljivo dobro.
Pojdimo po vrsti.
Najbolj znana taktika vseh časov je, da torbo položite na sosednji sedež. Po možnosti čim večjo. Pod njo lahko obvezno dodate še kakšno vrečko, da bo videti, kot da resnično ni več prostora in da bi vas vsaka prošnja, naj nekdo sede poleg vas, pošteno spravila v neprijeten položaj.
Psihologija za tem je precej preprosta. Večina ljudi vas sploh ne bo vprašala, ali je sedež prost, če obstaja kakšna druga možnost. Raje bodo šli še nekaj vrst naprej, kot da bi neznanca prosili, naj umakne torbo.
Dokler avtobus ni poln ali dokler nekdo ni posebej odločen sedeti prav na tem mestu, ker ima nanj rezervacijo, taktika deluje presenetljivo dobro.
Izkazalo se je namreč, da tudi ob rezerviranem sedežu marsikdo raje sedi sam in najprej poišče drugo možnost.
Seveda, če želi nekdo vseeno sesti na svoj rezervirani sedež, je torba v sekundi v vašem naročju, njen lastnik pa z dobro znanim vzdihom pokaže, da ste pravkar porušili njegov skrbno načrtovani mir.
Zakaj bi nekdo sedel ob prehodu, če je sedež ob oknu običajno boljši zaradi razgleda?
Da prepreči drugim, da bi sedli tja.
Višji ljudje radi sedijo ob prehodu, da lahko iztegnejo noge, prav tako mnogi, ki imajo težave s koleni. Tako že na začetku izločite določen odstotek potencialnih sopotnikov.
Poleg tega je ljudem neprijetno prositi neznance za uslugo. Če sedete ob prehodu, bo večina ljudi avtomatsko nadaljevala naprej in iskala sedež, na katerega se lahko usedejo brez vprašanja.
Ta majhna psihološka igra pogosto uspe.
Obstajajo ljudje, ki imajo neverjetno sposobnost zaspati kjerkoli in kadarkoli, še posebej pa jih uspava vožnja. To so tisti, ki so jih starši kot dojenčke morali voziti naokoli, da so zaspali.
Toda nihče vendarle ne vstopi na avtobus, se usede in takoj zaspi.
To je taktika.
Dobro vedo, da bo drugim neprijetno, če jih bodo morali zbuditi in prositi, naj se premaknejo, zato bodo najprej poiskali drug sedež. Poleg tega jih je nekoliko strah, da boste spet zaspali in bodo na koncu oni postali vaša blazina.
Vsak avtobus ima vsaj enega potnika, ki mu je popolnoma vseeno za ljudi okoli njega. Nekoga pokliče in začne klepetati.
Vsaj po mojih izkušnjah so to najpogosteje starejše gospe.
Vožnjo z avtobusom izkoristijo za pogovor z vsemi prijateljicami, sosedami in sorodniki, vi pa dobite prenos v živo.
Izveste, da si je sosedin mož zlomil nekaj bogvekje, da je svak spet pozabil registrirati avto in da je meso v mesnici predrago.
Nihče teh informacij ni zahteval, a jih vsi dobijo brezplačno.
Bonus točke, če pogovor traja več kot pol ure in vključuje vsaj tri osebe, ki se prek zvočnika medsebojno preglasujejo.
Tudi to se dogaja.
Zato je taktika, da ste med vkrcavanjem drugih potnikov grozljivo glasni po telefonu, zelo, zelo dobra. Ne samo, da nihče ne bo želel sedeti poleg vas – izogibali se bodo celo nekaj vrst okoli vas.
Namesto običajne torbe je na sosednjem sedežu torba za prenosnik, oseba pa že nekaj tipka.
Poleg prenosnika so tu še dva telefona, slušalke, polnilec, tablica, oseba pa se očitno z nekom že pogovarja in govori:
»Dajmo to prestaviti v naslednje četrtletje.«
Nikomur se ne ljubi poslušati tipkanja naslednjih nekaj ur, zato veliko tipkajte in na prvo vprašanje »Je sedež poleg vas prost?« sploh ne reagirajte, saj imate poleg vsega še slušalke na ušesih.
Ni avtobusa, na katerem nekdo ne bi začel jesti pet minut po odhodu.
Mislim, da se ljudem med vožnjo odpre poseben center za lakoto. Saj mi ni neznano – že nekje pri Karlovcu začnem razmišljati, kaj bi lahko pojedla.
Ampak če začnete jesti takoj, ko sedete na avtobus, in je to ogromen sendvič, ki razpada na vse strani, vi pa se med bojem z njegovo vsebino precej grozljivo trudite ohraniti dostojanstvo, je velika možnost, da boste celotno pot ostali sami.
Tako, kot ste si želeli.
Če si nadenete masko na obraz, boste zagotovo postali oseba, za katero bodo drugi molili, da jim ne bi bilo treba sedeti poleg vas.
Maska sporoča, da ste bolni, in nikomur ni do tega, da bi zbolel. Lahko bi okužili druge, zato bodo raje poiskali sedež, ki je precej dlje od vas.
Če ste se že vozili z avtobusom, zagotovo.
Morda zdaj razmišljate, kako pametni so bili nekateri in kako so vas prelisičili. Ali pa ste se potrepljali po rami, ker ste v tem pravzaprav profesionalec.
Kakorkoli že, veliko nas na avtobusu počne iste stvari. Vsi imamo svoje male trike, s katerimi si želimo pot narediti nekoliko prijetnejšo, vsi si na skrivaj želimo malo več prostora in vsi upamo, da bo sedež poleg nas ostal prazen.
Moja taktika je običajno kombinacija taktike 1, 2 in 5.
Usedem se ob prehodu, odprem prenosnik (ali knjigo), na sedež ob oknu pa položim torbo.
Seveda tega ne počnem, če voznik ob vstopu pove, da je avtobus poln. To ga vedno vprašam.
Nazaj na nomago.si
