S Katjo Orehek Hati, ki je Japonsko obiskala že približno 25-krat, odkrivamo deželo, kjer se tisočletna tradicija prepleta s sodobnim življenjem, veličastnimi mesti in nepozabnimi doživetji.
Japonska je dežela, ki obogati s številnimi doživetji. Skrivnostna, oddaljena dežela že stoletja vznemirja domišljijo z gejšami, samuraji, ikebanami in zen budizmom. Dežela vzhajajočega sonca vabi s svojo drugačnostjo in zastrto tančico skrivnosti, ki se na koncu potovanja spremeni v navdušenost nad videnim in doživetim.
»Japonsko sem obiskala že približno 25-krat. Vsakič odkrijem kaj novega, od zanimivih običajev in izjemne kulinarike do krajev, kjer se zdi, da se je čas ustavil.«
— Katja Orehek Hati, vodnica
Japonska je dežela, ki jo tvori veriga otokov in otočij, med njimi štirje veliki: Hokaido, Honšu, Šikoku in Kjušu. Največ znamenitosti za popotnika se nahaja na največjem otoku Honšu.
Konec marca in začetek aprila je na Japonskem čas, ko cvetijo češnje. Milijoni češnjevih cvetov že od nekdaj privabljajo obiskovalce in turiste.
Cvetenje češenj Japonci spremljajo s posebno pozornostjo. Vsako leto objavljajo napovedi cvetenja, saj se njegov začetek razlikuje glede na območje in vremenske razmere.
Tradicija občudovanja češnjevih cvetov se imenuje hanami, češnjevim cvetovom pa pravijo sakura. Cvetovi simbolizirajo upanje in prenovo, njihovo občudovanje pa ima na Japonskem dolgo tradicijo.
Najstarejši češnji v prefekturi Jamanaši pripisujejo od 1.800 do 2.000 let in še vedno vsako pomlad zacveti.
Prvi vtis o mestu je veličasten. Obvoznice, večnadstropne ceste, luči, vse v lučeh in osvetljeno. In ta kontrast med umirjenostjo, gnečo in velikostjo mesta, ki je po številu prebivalcev eno največjih na svetu, je vseskozi prisoten.
»Tokio me vedno znova navdušuje. Po eni strani je izjemno moderno in tehnološko razvito mesto, po drugi strani pa v njem še vedno močno občutiš tradicionalne japonske vrednote..«
Japonsko kulturo rada opišem s tremi angleškimi besedami: small, silence, smile – majhnost, tišina in nasmeh. Majhnost kot ideal lepote, tišina kot izraz spoštovanja do drugih in nasmeh kot pomemben del neverbalne komunikacije.«
— Katja Orehek Hati, vodnica
To se še posebej opazi na javnem prevozu, kjer vlada presenetljiva tišina.
Znamenita je tokijska podzemna železnica, kjer ob največjih konicah na nekaterih postajah zaposleni pomagajo potnikom pri vstopanju v vagone, da se izkoristi vsak prostor na vlaku.
Očara tudi park pred Cesarsko palačo. Najbogatejši predel Tokia je Ginza, kjer se nahajajo luksuzne trgovine in spominja na avenije evropskih velemest.
Tujce včasih preseneti dejstvo, da ni toliko uličnih lokalov in kavarn, kjer bi popotnik posedel in opazoval vrvež okoli sebe. Veliko lokalov se namreč nahaja v nadstropjih poslovnih zgradb.
Stolp Tokyo, nekoč simbol mesta, ni več najvišji v mestu. Danes je to Tokyo Skytree, ki ponuja razgled na prostrano velemesto.
Poleg Tokia me vedno znova navdušujejo Japonske Alpe. Tu je vse drugače – tradicionalno, leseno, s strmimi strehami in hišami, ki pripovedujejo zgodbe preteklosti.
Moje najljubše mesto je Takayama, mesto tesarjev, ki so nekoč delali za cesarski dvor ter izdelovali templje in palače.
Povsod so lesene zgradbe, mesto pa leži že v Japonskih Alpah, kjer so strehe tradicionalnih hiš strme, da lahko z njih zdrsne sneg.
Zanimivo je tudi, da Japonci velikost tradicionalnih prostorov pogosto izražajo s številom tatamijev, značilnih talnih preprog.
Posebno doživetje je tudi obisk tradicionalnih vasic s slamnatimi strehami, kot je Shirakawa-go.
Prav ti kraji razkrivajo povsem drugačno Japonsko od tiste, ki jo srečamo v velikih mestih.
Japonska hrana navduši. Japonska ni samo suši in sake. Je mnogo več.
Tradicionalna japonska kuhinja, imenovana washoku, je uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Tokio in Kyoto pa se ponašata tudi s številnimi restavracijami z Michelinovimi zvezdicami.
Najbolj znane jedi so suši, sašimi, tempura, miso juha in soba, ajdovi rezanci. Značilni dodatki so wasabi, alge, sojina omaka in vloženi ingver.
Posebno doživetje je samostojno kuhanje obroka shabu-shabu. Na sredini mize je vgrajena kuhalna plošča, na kateri počasi vre voda. Nato prinesejo tanko narezano govedino, svinjino, cmočke, testenine, zelenjavo in gobe, tudi šitake. S paličicami jih dodajamo v vrelo vodo, pripravljene sestavine pa začinimo s sezamovo ali sojino omako.
Posebej je treba omeniti suši, katerega zgodovina sega v čas, ko so Japonci ribe konzervirali s fermentacijo skupaj z rižem. Skozi stoletja se je način priprave spreminjal in nastale so različne oblike sušija, ki jih poznamo danes.
Suši je dosegel veliko priljubljenost v 19. stoletju. Lokali so imeli vhode zastrte z zaveso, gostje pa so si ob odhodu vanjo brisali roke. Po eni od starih zgodb je veljalo, da bolj ko je zavesa umazana, boljši suši pripravljajo.
Pitje zelenega čaja je poseben obred, tradicionalen in dolgotrajen, kjer sta vsaka kretnja in vsak postopek natančno določena.
Sake je tradicionalna japonska alkoholna pijača iz riža, ki jo pripravljajo v različnih delih Japonske, med drugim tudi v okolici Kobeja.
Gejše so verjetno najbolj prepoznaven simbol Japonske.
Na Japonskem obstajajo posebne četrti, imenovane karjukai, v katerih živijo in delajo umetnice, imenovane gejše. Obvladajo umetnost lepega vedenja, kaligrafije, igranja na glasbila, petja, plesa in aranžiranja cvetja.
Kyoto je japonsko mesto, ki mi je ostalo najbolj v spominu. To je stara prestolnica in mesto gejš, ki nastopajo v ekskluzivnih čajnicah, imenovanih očaja.
Kimono, tradicionalno oblačilo gejš, je zanje svetinja. Izdelani so iz izjemno kakovostnih tkanin, vsak kimono pa je lahko unikatna umetnina.
Življenje gejš je vedno ovito v tančico skrivnosti in zato toliko bolj vzbuja radovednost.
Danes se gejše zaradi velikega števila turistov in neprimernega vedenja nekaterih obiskovalcev pogosto umikajo pred radovednimi pogledi. V določenih zasebnih ulicah Kyota je dostop turistom omejen, zato je pomembno, da spoštujemo njihov način življenja in zasebnost.
Obisk templja je drugačen kot drugje po svetu.
Izvirna japonska religija je šintoizem, verovanje v božanstva oziroma svete duhove, ki se imenujejo kami. Ti so povezani z naravnimi pojavi, kot so veter, dež, gore in drevesa, ter s predniki.
S prihodom budizma na Japonsko sta se obe verski tradiciji skozi stoletja prepletali. Na Japonskem so številni budistični templji in šintoistična svetišča, ki jih Japonci obiskujejo ob različnih življenjskih dogodkih.
Vstop v šintoistična svetišča predstavljajo značilna vrata torii. Ob vhodu se pogosto nahaja vodnjak za obredno očiščenje, ki ga izvajajo obiskovalci.
Obred čaščenja je preprost – priklon, plosk rok in molitev. Poseben običaj je tudi zapisovanje želja na lesene ploščice, ki jih obiskovalci obesijo na za to namenjena mesta.
Tudi sama sem se vživela v verovanje domačinov in ob obisku svetišč zapisovala svoje želje na lesene ploščice.
Zanimivi so tudi papirnati lističi z napovedmi usode. Če je napoved dobra, jo lahko odneseš domov, slabo pa obesiš na za to namenjeno mesto in jo simbolično pustiš za seboj.
Gora Fuji je za Japonce sveta gora. Nanjo sem se z avtobusom povzpela do pete postaje.
Zakaj peta postaja?
V preteklosti so na goro hodili peš in si svetili z oljnimi lučkami. Po eni od razlag so posamezni deli poti dobili ime po postankih, na katerih so popotniki dopolnjevali olje za svoje svetilke.
Peta postaja leži na približno 2.300 metrih nadmorske višine.
Na tej višini je polno trgovinic s spominskimi žigi in razglednicami ter japonskimi slaščicami iz riževe moke – mochi.
Atomska bomba je eksplodirala 6. avgusta 1945 in spremenila ne samo mesto, ampak tudi svet.
V parku sem srečala ljudi, ki imajo pri sebi mape s fotografijami, nekateri pa učijo turiste zgibanja papirnatih žerjavov, ki po japonski tradiciji simbolizirajo dolgo življenje in srečo.
Ljudje so potomci umrlih ali preživeli in z mirnostjo razlagajo ter opozarjajo na posledice vojne.
Spomenik otroškim žrtvam predstavlja deklica Sadako, ki je verjela, da ji bo tisoč zgibanih žerjavov prineslo ozdravitev. Njena zgodba je opisana tudi v knjigi, napisani v njen spomin.
Muzej je prava učna ura in opomin, kaj se nikoli več ne sme zgoditi.
Ena izmed posebnosti, ki me je najbolj navdušila, so hitri in legendarni vlaki Shinkansen.
Prvi je zapeljal 1. oktobra 1964, deset dni pred začetkom olimpijskih iger v Tokiu. Takoj so postali hit in do danes se je omrežje razširilo po vsej Japonski.
Vlaki dosegajo hitrosti okoli 300 km/h in so znani po izjemni točnosti.
Posebnost je tudi njihova konstrukcija, ki omogoča mirno in udobno vožnjo pri velikih hitrostih.
Shinkansen ni samo prevozno sredstvo, temveč posebno doživetje, ki ga priporočam vsakomur, ki obišče Japonsko.
V 12. stoletju je bilo glavno mesto Japonske Kyoto in tam je bival tudi cesar.
Vojščak Minamoto no Joritomo je po zmagi nad klanom Taira postal prvi šogun kamakurskega šogunata. Šoguni so nato več stoletij pomembno zaznamovali politično in vojaško zgodovino Japonske.
Konflikti med fevdalnimi gospodarji so prispevali k razvoju razreda poklicnih bojevnikov. Ti možje so se imenovali samuraji in so za vedno zaznamovali zgodovino Japonske.
Le kdo ne pozna njihovih zgodb, kodeksa časti in čudovitih japonskih gradov, med katerimi sta tudi gradova Bela in Črna čaplja?
Posebej velja omeniti tudi japonske vrtove.
Vrtovi na Japonskem so posebna vrsta umetnosti, ki se razvija že več stoletij. Spodbujajo domišljijo in premišljevanje, namenjeni so sprehajanju in umirjanju, velikokrat pa v njih srečamo tudi bonsaje.
Posebna umetnost je ikebana, tradicionalno japonsko aranžiranje cvetja in rastlin.
Pod vplivom budističnih mojstrov in čajnega obreda se je umetnost aranžiranja razvijala skozi stoletja, danes pa na Japonskem in drugod po svetu obstajajo številne šole ikebane.
Tradicija pitja čaja je duhovna izkušnja, ki pooseblja harmonijo, spoštovanje, čistost in mir. Na Japonskem se prenaša iz generacije v generacijo, ne glede na družbeni sloj prebivalstva in njihov vsakdan.
Japonci na tradicionalnih obredih najraje pijejo zeleni čaj matcha.
Pred japonskim obredom pitja čaja gostje počakajo v čakalnici, dokler gostitelj ni pripravljen. Pred vstopom v čajno sobo si obredno umijejo roke in usta v kamnitem umivalniku.
Tradicionalni obredi lahko trajajo tudi več ur.
Čajni obred se začne, ko gostitelj skledo s čajem preda prvemu gostu in si ob tem izmenjata pozdrav s priklonom.
Gost skledo najprej občuduje, jo zavrti, naredi požirek in obriše rob sklede. Obred se nadaljuje po natančno določenih pravilih.
Ko se na koncu gostitelj prikloni, je obred končan.
Ikigaj je japonska beseda, ki opisuje užitke in pomen življenja.
Sestavljena je iz besedice iki (živeti) in gaj (razlog). Uporablja se v različnih okoliščinah, opisuje pa lahko tako drobne vsakdanjosti kot tudi pomembne cilje in dosežke.
Imeti jasno določen ikigaj, veliko strast, prinaša zadovoljstvo, srečo in daje smisel življenju.
V trenutku, ko odkrijemo razlog bivanja, se lahko tudi najbolj rutinsko opravilo spremeni v srečen tok.
Kdor najde svoj ikigaj, ima vse, kar potrebuje za dolgo in srečno življenje.
O avtorici
Katja Orehek Hati
Katja je izkušena vodnica, ki je Japonsko obiskala že približno 25-krat. Najbolj jo navdušujejo kontrasti med sodobnimi velemesti in tradicionalno Japonsko, japonska kulinarika ter Japonske Alpe, predvsem mesto Takayama. Kot vodnica rada deli zanimive zgodbe in drobne posebnosti, ki jih obiskovalci ob samostojnem raziskovanju pogosto spregledajo.
Pridružite se Katji na vodenem potovanju po Japonski in spoznajte deželo vzhajajočega sonca skozi njene zgodbe, izkušnje in poznavanje lokalnih običajev.
Oglejte si program potovanja →Japonska ponuja zelo raznolika doživetja – od sodobnega Tokia do tradicionalnega Kyota, Japonskih Alp in gore Fuji. Pri prvem obisku je koristno, da pot vključuje različne kraje, saj tako spoznate več obrazov države. Organizirano potovanje z vodnikom olajša tudi orientacijo in spoznavanje lokalnih običajev.
Katja posebej izpostavlja Japonske Alpe, predvsem Takayamo s tradicionalnimi lesenimi hišami in vasico Shirakawa-go. Ti kraji ponujajo drugačno izkušnjo od velikih mest in omogočajo vpogled v tradicionalno življenje na Japonskem.
Pomlad je čas cvetenja češenj, vendar je natančen termin odvisen od območja in vremena. Tudi vidljivost gore Fuji je odvisna od vremenskih razmer. Oboje sta čudoviti doživetji, ki ju je vredno vključiti v načrt potovanja, vendar ju ni mogoče zagotoviti za točno določen dan.
Vodnik poleg organizacije poti pomaga razumeti kulturo, običaje in zgodbe krajev, ki jih obiščete. Katja je Japonsko obiskala že približno 25-krat, zato lahko njene osebne izkušnje in poznavanje države obiskovalcem ponudijo dodaten pogled na to, kar vidijo.
Nazaj na nomago.si
