Sva Norma Resnik in Blaž Briški, izkušena popotnika z velikim zanimanjem za naravo in raziskovanje eksotičnih dežel. Avgusta 2024 sva se za 16 dni odpravila na potovanje po Kostariki, eni najbolj biotsko raznovrstnih držav na svetu.
Julij in avgust na Kostariki predstavljata deževno obdobje, kar pomeni, da se pričakujejo vsakodnevne padavine, občasno tudi hudi nalivi. Prednost obiska države v tem obdobju je predvsem manjše število turistov in nižje cene nastanitev. Vremenske napovedi niso natančne in so nezanesljive, kar potrjujejo tudi lokalni prebivalci, saj vsak od njih po navadi pravi, da »bomo videli, kako bo jutri.« Načeloma pa je pravilo tako, da so dopoldnevi suhi, morda posveti celo kakšen žarek, popoldnevi in večeri pa so deževni. Zato, če nameravate obiskati Kostariko v tem času, predlagava, da dopoldneve izkoristite za oglede znamenitosti, popoldneve pa za vožnjo in aktivnosti v notranjosti. Tako sva naredila midva. Naj še omeniva, da sta julij in avgust meseca, ko se kiti grbavci selijo iz hladnega morja Antarktike v tople vode Mehike, mimo Kostarike, in kotijo mladiče.
Najina pot je potekala tako, kot prikazuje zemljevid, pri čemer sva si ogledala naslednje destinacije:
Park Monteverde se nahaja precej visoko, cesta do njega pa je bila najslabše vzdrževana asfaltirana cesta, kar sva jih videla na Kostariki. Sam park je poimenovan »Bosque Nuboso«, oziroma oblačni gozd, kar pomeni, da razgleda ni, saj je vse v oblakih. Ta park naju je precej razočaral in če bi še enkrat izbirala, bi ta park izpustila. V samem parku nisva videla živali, bilo pa je precej rastlinja. Na vhodu v park sva videla kolibrije, tukane in nosate medvedke, znotraj parka pa čisto nič. Monteverde ima pred vhodom Kolibri Cafe, ki ima nastavljene napajalnike za kolibrije, tako da jih boste skoraj zagotovo (99%) videli. Vstopnina v ta park je bila med najdražjimi, 26 $ po osebi.
Za ogled slapa sva se odločila, ker sva na najini poti med Monteverde in Arenalom srečala veliko oglasnih tabel, ki so nas usmerjale do le-tega. Odločitev je bila dobra. Slap je v lasti domačina, ki te pelje ali vodi do izhodišča za slap. Na poti nama je pokazal dve kači – boo in strupenega viperja, ki ga sama ne bi nikoli opazila. Slap je sestavljen iz štirih kaskad, od tega so tri so primerne za kopanje. Pot do slapa je precej strma in v primeru dežja drseča, vendar vredna ogleda. Na tem slapu nisva srečala žive duše, le nekaj zelenih legvanov.
Jezero Arenal je zelo veliko jezero z razvitim vodnim turizmom. Primerno je za kopanje, zanj pa je značilna rdeča prst okoli jezera. Je lahko dostopno, domačini pa ga koristijo za piknike in druženje med vikendi. Nahaja se neposredno pred vulkanom Arenal in ponuja presenetljivo veliko število živalskih vrst ob jezeru – midva sva srečala tukane in opice vriskače.
Okolica vulkana Arenal ponuja veliko parkov, ki pa med sabo niso povezani in vsak posebej zahteva svojo vstopnino. Midva sva izbrala Arenal 1968, ker nama je bil najbližje. Leto 1968 je leto izbruha in ostanki polja lave iz tistega časa so ohranjeni. Teh izbruhov je bilo veliko in vsako polje lave je svoj park. Arenal 1968 ponuja ogled strjene lave od blizu, veliko močvirje z nešteto vrstami ptic in plantažo rastlin, ki jih gojijo na Kostariki. V parku sva srečala tudi nosate medvedke. Park pa ponuja tudi osupljiv razgled na vulkan, ki ima pravilno stožčasto obliko. Vstopnina v park je 26 $ po osebi.
Ideja za obisk tega slapa je bila zgolj ta, da je bil na poti. Ta slap je imel najnižjo vstopnino od vseh (7 $ po osebi) in predstavlja priljubljeno lokacijo, kamor domačini hodijo na izlete in piknike. Slap je primeren za kopanje in ima tudi reševalca iz vode! Tudi tukaj sva srečala velike zelene legvane in nosate medvedke – zanimivo je, da se noben od njih ne boji ljudi.
Edini razlog za obisk tega kraja je bilo dobro izhodišče za avtonomno potapljanje. Oba sva izkušena potapljača in želela sva si opraviti nekaj potopov tam. Vsi potapljaški centri želijo, da prve potope opraviš na lokalnem grebenu Golfo Papagayo, preden te spustijo na lokacijo, ki sva jo midva želela obiskati – Islas Murciélagos. Golfo Papagayo sicer ponuja slabo vidljivost (do 7 m), vendar lahko opazite veliko rib. Na vsakem potopu sva videla raže, beloplavute morske pse, ogromne zobatce, manjše pisane ribice, ki se ne bojijo ljudi, hobotnice, murene, napihovalke itd. Ta del morja je tudi znan po športnem ribolovu na mečarice in delfinovke. Najin cilj je bil Islas Murciélagos oz. Bat Islands z potapljaško lokacijo Big Scare – kraj, kjer samice morskih bikov kotijo mladiče. Te sva tudi videla in to precej od blizu. Še ena bližnja lokacija, vredna omembe, je Islas Catalinas, lokacija, kjer v sezoni srečamo ogromne jate mante. Kadarkoli smo s čolnom zapustili obalo, smo srečali tudi kite grbavce, zato ni imelo smisla, da bi dodatno plačevali izlete za opazovanje kitov. Sama plaža Playa del Coco je črna, ima močne valove in več opozoril za močne povratne tokove. V tem kraju sva pogosto videvala zelene papige ter rakune.
Crocodile Bridge je postojanka med Puntanerasom in Jacom. Gre za most, od koder so domačini metali hrano. Rezultat tega je bil, da so se krokodili, ki so živeli v višjem toku reke, preselili nižje do delte reke Tarcoles. Ti krokodili so zdaj postali atrakcija, ki jo boste 99% videli in to brez vstopnine.
Park Manuel Antonio je najbolj obiskan park na Kostariki. Če nimate namena ostati v državi dalj časa, absolutno priporočava ogled tega parka. Zanj je potrebno vnaprej kupiti karte na internetu. V parku mrgoli turistov, večinoma Američanov. Midva se nisva odločila za vodiča, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Samo sledila sva skupinam ljudi, ki so gledali v krošnje dreves, in tako videla različne živali, kot so lenivci, opice kapucinke, zeleni in rjavi legvani, agutiji (drugi največji glodalci na svetu), belorepe srne, nosati medvedki in strupene mavrične kobilice. Manuel Antonio je tudi edini kraj, ki ima belo plažo. Do nje dostopaš samo skozi parka, tam pa se lahko tudi kopaš. Vstopnina v park znaša 18 $ po osebi.
Primerno izhodišče za obisk naslednjih lokacij je kraj Uvita. Park Marino Ballena je lokacija za opazovanje kitov in ima tudi v času oseke obliko kitovega repa. Najina izkušnja tam je bila bolj sladke-kislo narave. Na plaži naju je napadel ogromen roj komarjev, zato sva zbežala v džunglo, kjer sva opazovala jato papig ar in vriskačev. Vstopnina znaša 6$.
Od parkirišča do slapa je precej dolg pohod, ki ga lahko opraviš peš (cca. 1 ura) ali najameš voznika pickupa s 4x4, ki te zapelje do slapa. Če ste v vsaj normalni kondiciji, priporočava sprehod. Na sami poti je zelo veliko živali, npr. tukani, are, kapucinke in legvani, pot pa je razgibana in utrjena. Slapova Nauyaca sta v dveh kaskadah, v obeh se je dovoljeno kopati. Slapova sta res vredna ogleda in sta bila med najlepšimi, kar sva jih videla na Kostariki. Vstopnina znaša 10 $.
O tem slapu ne boste na internetu našli ničesar. Tudi če naju vprašate, kako pridete tja, vam ne bova znala povedati. Našla sva ga zgolj po naključju, ko sva iskala nek drug slap. Je visok preko 100 metrov, njegova okolica tolmuna pa je poraščena z ingverjem. Primeren je za kopanje, pot do tam pa poznajo samo domačini. Nahaja se v osrčju kostariškega hribovja. Vstopnine ni.
Slap Uvita je turistična atrakcija. Ponuja adrenalinske izkušnje z zipline-om med slapom, naravni tobogan po slapu, skoke v vodo iz višine itd. Cena te izkušnje je preko 80 $ po osebi, zato se je midva nisva poslužila. Vseeno pa sva se tam kopala. Naravni tobogan po slapu je precej zanimivo gledati, spusta po njem pa ne priporočava – vsi, ki so se spustili, so to storili samo enkrat in v veliki večini končali z bolečinami na glavi, hrbtu ali nogah.
Razlog za obisk tega parka je bil zgolj zgrešen vhod v park Piedras Blancas. Tam sva našla lokalnega vodiča, ki je bil ravno na dopustu, in sva ga prosila, če naju vzame s seboj. Park je precej velik in neobljuden – tam sploh nisva srečala turistov. Videla sva veveričje opice – najmanjšo vrsto opic na Kostariki, agutije in strupeno rdeče-modro žabo.
Razlog za obisk Drake Baya je bilo izhodišče za vstop v park Corcovado. Istočasno pa je bil tudi izhodišče za potapljanje na Isla del Cano. Lokacijo so nama priporočili potapljači iz Playa del Coco. Tudi ta del je znan po športnem ribolovu in opazovanju kitov grbavcev. Potapljanje na Isla del Cano je bilo nekaj drugega. Vidljivost tukaj je bila veliko slabša kot na severu (do 3 m), je pa to tudi edini koralni greben na Kostariki. Koralni greben v smislu 20 majhnih koral na nekem kamnu. Vseeno pa so bili potopi zelo zanimivi. Videla sva veliko morskih želv, ogromno jato morskih barakud, orjaške kirnje, velike modroplavute gofe itd. Omeniti je vredno lokacijo Bajo del Diablo, ki je znana po tem, da se na 20 m globine vidljivost zelo izboljša (30 m+). Posledično je možno opaziti ogromno velikih rib, tudi mečaric in petelinastih rib.
Park Corcovado priporočava vsem ljubiteljem narave. Je največji park na Kostariki in obsega celoten polotok Osa. Je edini park, kjer je možno videti pume in jaguarje pa tudi druge vrste živali. Vanj vstopaš lahko samo z vodičem, ki ga moraš najeti vsaj 3 mesece pred odhodom, vstop pa mora park odobriti. Do parka se dostopa s čolnom iz Drake Baya ali pa peš iz različnih postaj na robu parka. Kostaričani se trudijo ohraniti ta park kar se da nedotaknjen, zato vnos hrane in pijače, smeti, nožev in repelentov za komarje ni dovoljen. Prav tako je nujno imeti samo termovko ali steklenico za večkratno uporabo. Možni so dnevni izleti, vseeno pa priporočava vsaj dvodnevni obisk zaradi posebne izkušnje spanja v džungli. Midva sva obiskala postajo Sirena, sestavljeno iz več poslopij, ki so med seboj povezana z dvignjenimi ploščadmi (namen je, da se izognejo nevarnostim ugrizov strupenih kač). Na ploščadi ne smeš biti v čevljih, zato se čevlje pušča pred vhodom, sprehajaš pa se v nogavicah. Spi se na skupnih ležiščih – kovinskih pogradih z mrežo proti komarjem. Skupaj spi po 50 ljudi in več. Drugi del ima jedilnico in kuhinjo. Ob obisku parka ti pripada kosilo, v primeru večdnevnega obiska pa še večerja in zajtrk. Ne glede na del dneva je obrok isti – Gallo Pinto. Sam park ponuja različne pešpoti. Midva sva videla čisto od blizu dva tapirja, lenivce, vse štiri vrste opic (veveričje, vriskače, kapucinske in brezpalčarke oz. spider monkeys), pekarije, belorepe srne, tukane, are, agutije, nosate medvedke, veliko število ptic, vključno s harpijskim orlom, divje purane, kajmane in krokodile. Cena obiska parka Corcovado je višja, okrog 360 $ po osebi, in vključuje prevoz, hrano, bivanje, vodenje ter vstopnino v park. Še nasvet: v času dežja je zelo težko opaziti živali, zato, če je le mogoče, izberite suhe dni.
Vulkan Irazu je še eden izmed parkov, ki nima recepcije in je potrebno karto kupiti vnaprej (18 $ po osebi). Vulkan je visok 3432 m, na vrh pa se zapelješ z avtom. Je še vedno aktiven, čeprav se je zadnji izbruh zgodil leta 1994. Sprehodiš se lahko okrog kraterja, iz vrha vulkana pa imaš lep razgled na predmestje San Joseja – mesto Cartagena in okolijske tritisočake. Na vrhu je precej hladno (8 °C) in v primeru daljšega sprehoda se precej dobro zadihaš zaradi pomanjkanja kisika.
Med dodatnimi idejami za oglede, ki sva jih midva izpustila, so obisk plantaž kave in kakava, opazovanje kotenja morskih želvic, surfanje na valovih na polotoku Nicoya, jahanje konjev po peščeni plaži, raziskovanje karibske obale ter izlet do slapa Rio Celeste, katerega turkizna barva spominja na Gatorade.
Nazaj na nomago.si
