Na slovenskih cestah ga srečujemo pogosto, a ko je za volanom avtobusa slovenske košarkarske reprezentance, je v središču pozornosti tudi širše javnosti. Dragan Ranković, ki je pri Nomagu zaposlen že šest let, je od leta 2022 uradni voznik slovenske izbrane vrste. Njegova zgodba se je začela povsem nepričakovano – čez noč je moral nadomestiti kolega in od takrat naprej so ga košarkarji sprejeli kot del svoje ekipe. »Z imenom in priimkom, za njih sem ‘Šofi’,« pove z nasmehom.
Na avtobusu vlada dobro vzdušje. Fantje niso zahtevni, so spoštljivi in prijazni do voznika, avtobus pa jim ponuja dovolj udobja, da se na daljših poteh pogosto raje odločijo zanj kot za letalo. »Na tej 44-sedežni imajo mize, elektriko, USB, hladilnik, wc … Kartajo, se pogovarjajo, vse imajo na avtobusu. Luka je enkrat rekel: ‘Ne, ne, mi gremo raje z avtobusom.’«
Dragan ne skrbi le za volan. Kadar je z reprezentanco, pogosto pomaga pri treningih – pobira žoge, briše tla ali priskoči na pomoč ekonomu. Sam pravi, da je njegova naloga preprosta – poskrbeti, da se vsi dobro in varno počutijo.
Kako si se počutil, ko si prvič sedel za volan avtobusa slovenske reprezentance?
»Prišel sem povsem slučajno – kolega Janez je zbolel, pa sem moral čez noč prevzeti vajeti. Vsi so govorili, da stopam v velike čevlje, ker je on fante lepo razvajal. Rekel sem si – no, pa dajmo, pa da vidimo, kako bo šlo.«
Kako tvoji domači gledajo na to, da prevažaš reprezentanco?
»Ponosni so in veseli, včasih pa tudi sitni, ker me ni nič doma. To je služba 24/7. Če se da, jih peljem na kakšno tekmo, da malo vidijo in lažje razumejo, kaj delam.«
Kaj rad počneš v prostem času, ko nisi za volanom?
»Pobegnem na vikend v Haloze. To je moja oaza miru – imam dve ovčki, ovna, jagenjčke, vinograd, sadje … To je moj način, da spustim pritisk. Kot voznik si ves čas na cesti in vsakemu moraš kimati – stranka ima zmeraj prav, pa tudi če nima. Na vikendu pa si glavo spočijem.«
Kam bi najraje odpeljal reprezentanco na izlet?
»Mislim, da so fantje najrajši z družinami, ker imajo že dovolj klubov in treningov. Zame osebno pa je Toskana top – hrana, griči, pokrajina … vse mi je tam všeč. V Sloveniji pa – vsepovsod je lepo, če znaš pogledati. Od Haloz, kjer imam vikend, do Prekmurja in Primorske. Vsaka stvar ima nekaj dobrega.«
Kaj ti pomeni tvoj poklic?
»Jaz gledam tako – dokler se zjutraj zbudiš nasmejan, ker veš, da greš v službo, je vse v redu. Ko pa se zbudiš in nisi več nasmejan … takrat je konec zgodbe.«
Več o njegovi zgodbi si lahko preberete tudi v članku na Sportklubu: Reprezentanca je v njegovih rokah: skriti del ekipe.
Nazaj na nomago.si
