Vodja PE Kočevje, Jože Rauh, se v svojem zasebnem življenju in pri delu drži v naslovu zapisanega načela. Tak način vodenja in delovanja je pripomogel k dvigu ugleda podjetja in zaposlitvi več novih voznikov v enoti.
Naše enota trenutno šteje 22 voznikov, dva upokojenca, ki jima rečem kar stebra podjetja in dve sodelavki za promet in operativo, saj imamo dve prodajni mesti, tako v Kočevju, kjer je Petra in v Ribnici, kjer kraljuje Albina. Obe sta mi ves čas v pomoč in s svojo modrostjo in izkušnjami pomagata pri realizaciji dela. Menim, da smo nekako postali povezana »družina«. Seveda imamo tudi svoje težave, ki pa jih s pogovori tudi rešimo ali pa vsaj rešujemo na dolgi rok. Ampak roko na srce, saj ne bi bilo zanimivo, če bi bilo vse kot v pravljici.
Hm, težko vprašanje, bi morali druge vprašati. Predvsem menim, da sem oseba, ki zna poslušati. Trudim se poleg ostalega razumeti tudi osebne zadeve in morebitne težave ter pri njih z razporedom ali lepo besedo tudi pomagati. Moja pot se je začela kot voznik, nato kot prometnik, sedaj pa sem vodja enote. Omenjena pot mi pomaga, saj iz prakse in kilometrine poznam marsikatero past, ki lahko nastaja ob delu. Vzamem si čas, da s slehernim zaposlenim spijem kavo ali vsaj spregovorim nekaj besed. Na ta način dajem drugim vedeti, da so pomemben del zgodbe, po drugi strani pa tako lažje usklajujemo potrebe in zahteve. Držim se preprostega načela, ki me spremlja na življenjski poti, in sicer: »NE ČAKAJ, KAJ BO DRUGI NAREDIL ZATE, AMPAK TI NAREDI PREJ ZANJ.« S tem načelom tudi vodim enoto, znotraj katere marsikatero stvar naredimo sami. Pokosimo travo, uredimo okolico, belimo prostore. Ne čakamo torej, kaj bo podjetje naredilo za nas, tudi mi moramo pokazati svojo voljo in doprinos. Na ta način se povezujemo in nasmejimo. Včasih se tudi »igramo igro«, ti si me rešil danes, jutri te bom rešil jaz. Je pa tudi res, da sem tak človek, ki se raje ugrizne v jezik, kot pa da bi zakričal. Spoštujem vsakega zaposlenega, njegove želje in delo in če je le možno, zmeraj pridem nasproti. Nimam se za vseveda, delam napake, ki jih priznam in se na njih učim.
Ker sem skromen, bom rekel da naključje. Seveda ni samo od mene odvisno, ves kočevski tim, celotno vodstvo, zaposleni v delavnicah, kadrovice in punce iz marketinga smo nekako pripomogli k temu. Enostaven odgovor težko podam, bom pa vseeno poskusil. Izboljšali smo pogoje dela, v mislih imam vozni park, le ta je velik doprinos, kajti začela se je širiti govorica, da postajamo stabilno podjetje, ki mu je mar in vlaga v obstoj. Optimizirali smo delovne naloge, pokazali občanom, da nam je mar za njihove predloge in tako npr. pred kratkim uvedli večerno nedeljsko linijo Ribnica-Kočevje-Novo mesto. Večkrat sem v stiku s šolami, srednjo šolo, občinami in krajevnimi skupnosti, s katerimi iščemo rešitve namenjene optimizaciji prevozov za določene potrebe. O vsem tem krožijo govorice, da smo pripravljeni prisluhniti in pomagati. K večjemu ugledu je pripomogla tudi ureditev zunanjosti postaje, ki smo jo izvedli z malimi akcijami. Sedaj je bolj privlačna in živa. Imamo še veliko dela in idej, ki jih bomo s ponosom uresničili.
Poleg tega je čutiti, da so fantje zadovoljni, tudi npr. z dvigom plač, in pravim, da oni so tisti, ki so veliko pripomogli, da se je trend obrnil. Oni so, kako se temu reče, »pravi glas na terenu«. Kadrujemo tudi iz koša konkurence, saj tam zaposlenim fantom omogočamo, da pridejo na toplo, postrežemo jim s kavo, jim dajemo vedeti, da so tudi oni naši prijatelji, da jih spoštujemo in jih seveda tudi povabimo v svoje vrste. Menim, da lahko malenkosti, kot so kava, poleti parkirno mesto pod streho, lepa beseda, spoštovanje, privabijo nove zaposlene. Tudi reklame na pravih mestih, vaških veselicah ipd., so začele stvari premikati na bolje. Širimo dobro voljo in nasmeh, jezo skrijemo in poskušamo biti ljudje, blizu drug drugemu. To je tak preprost, kmečki recept. Ni pa enostavno kuhati velik lonec jedi po omenjenem receptu, saj imamo tudi mi veliko dela, ki ga moramo opraviti in včasih zmanjka kakšna minuta več za lepši in produktivnejši pogovor.
Do konca leta se nam bo pridružilo kar nekaj novih obrazov. Prihajajo iz različnih vrst, iz voznikov avtobusov pri konkurenci, pa tudi iz voznikov tovornih vozil. Zakaj slednjih? Delni odgovor se skriva v prej povedanem. Poleg tega je čisto drugače spati v kabini ali dnevno spati doma. Kljub nižjemu izplačilu lahko nasmeh družine, ki je po novem dnevno skupaj, obrne tehnico pri izbiri zaposlitve. Konec meseca se nam pridruži »naš najmlajši«, tako ga hecam. Zelo ponosen sem na omenjeno zaposlitev, saj sem mnenja, da če bo ta 24-letni fant zadovoljen, bo med svojimi vrstniki, ki so med nami več kot zaželeni, širil lepo besedo o delu pri nas.
Pomembno mi je, da spoštujemo preteklost, spoštujemo naše nekdanje ime Integral Kočevje in tudi bivše zaposlene. Nekaj jih sicer ni več med nami, vendar je prav, da se spominjamo tudi njih. To je tudi razlog, da sem zbral arhiv slik in priznanj iz omenjenih časov ter jih razstavil ob vhodu. Rad opremim prostore z raznimi citati. Vse skupaj daje vtis domačnosti, prijaznosti in na izraža spoštovanje staremu in dobrodošlico novemu.
Verjemimo v zgodbo, v Nomagovo zgodbo. Bodimo ponosni, da smo Nomagovci. Ne iščimo samo slabih stvari, raje se osredotočajmo na pozitivne. V razmislek vsem bom po spominu povedal zgodbo, ki sem jo zasledil na družbenih omrežjih. Bila je skupina, ki je zelo »jamrala«; ni dobro to, ni dobro tisto. Eden izmed poslušalcev je rekel: »Fantje in dekleta, vi potrebujete samo dobro kavo.«. Seveda so bili vsi takoj za. Jo skuha, prinese v skupno sobo, zraven prinese razne skodelice, tudi papirnate, stare, okrušene, pa tudi moderne, nove skodelice. Vsi so planili po novih skodelicah, ki pa jih ni bilo dovolj za vse. Misli med njimi so ponovno pričele tavati: zakaj ima tisti moderno skodelico, glej tistega, ki pije kar iz papirnatega kozarca, jaz pa imam okrušeno skodelico in tako dalje. Niti eden izmed njih ni pomislil, da pije dobro kavo. Torej, ostanimo ali pa postanimo optimisti. Ne čakajmo na to, kaj bo podjetje naredilo za nas, raje pomislimo, kaj lahko zanj storimo mi. Vsi smo del Nomagove zgodbe. Se ponavljam, ampak s ponosom povem, da sem del lepe zgodbe.
Nazaj na nomago.si
