V dneh, ko je obilno sneženje zajelo Slovenijo – tudi Primorsko, kjer so takšne razmere redkejše – je bil razvoz otrok in dijakov vse prej kot običajen. Med tistimi, ki so se znašli pred posebnim izzivom, je bil tudi naš voznik iz PE Nova Gorica, Marko Humar.
V popoldanskih urah je na cesti pod vasjo Zabrdo prišlo do prometne nesreče. Promet so urejali policisti, razmere pa so bile zaradi burje, snega in slabe vidljivosti zelo zahtevne. Zaradi plužnega vozila je moral Marko avtobus ustaviti in zapeljati vzvratno, a kljub novim pnevmatikam je zadnje kolo na poledeneli cesti zdrsnilo v jarek in obstalo v snežnem zametu.
»Hitro je bilo jasno, da brez snežnih verig ne bo šlo,« se spominja Marko. Čeprav se snežne verige na avtobusih uporabljajo redko, so razmere tokrat zahtevale drugačno odločitev.
Najprej je otroke prosil, naj mirno ostanejo na svojih sedežih. Dijaki srednjih šol pa so že v prvem trenutku pokazali izjemno zrelost in srčnost. Brez oklevanja so mu ponudili pomoč, ga spodbujali in opazovali, kako se v mrazu, burji in s premraženimi rokami loteva nameščanja novih, še zapakiranih verig.
»Medtem ko sem nameščal verige, so dijaki celo poklicali svoje starše – brez moje vednosti,« pove Marko z nasmehom. Kmalu sta se pojavila domačina Tomo in Aleš, starša dijakov, vajena dela v zahtevnih razmerah. Nameščanje verig jima ni bilo tuje, saj jih pogosto uporabljata pri delu na kmetiji, pri sečnji in pluženju.
S skupnimi močmi so verige uspeli namestiti, pri čemer je hitro postalo jasno, da bi Marko to v klancu sam težko izvedel. Policisti so ob prometni nesreči z enim očesom spremljali tudi dogajanje pri avtobusu in bili na koncu zadovoljni, da se je situacija rešila hitro, varno in usklajeno.
»Res sem hvaležen vsem, ki so pomagali – dijakom, staršem in tudi policistom, ki so poskrbeli za varnost,« poudari Marko.
Po neljubem dogodku se je razvoz otrok kljub zelo slabim cestnim razmeram nadaljeval vse do poznega popoldneva. Ostal pa je občutek ponosa – na dijake, ki so pokazali, da znajo stopiti skupaj, na starše, ki so brez pomisleka priskočili na pomoč, in na skupnost, ki v takšnih trenutkih pokaže svoj pravi obraz.
»Čeprav so otroci in dijaki včasih glasni, so vedno pozitivni in – kar je danes najpomembnejše – pripravljeni pomagati. Takšnih trenutkov je v mestih vse manj,« razmišlja Marko.
Ko so končno prispeli na »kopno«, so kljub pozni uri naredili še skupinsko fotografijo – za spomin. Naslednji dan pa jih je, kot pravi Marko, že čakala nova pot.
»Gremo naprej, novim dogodivščinam naproti.«
Nazaj na nomago.si
