Čeprav sta slovensko kulturo sprejela z odprtim srcem, ohranjata vrednote svoje domovine, zaradi katerih ju imajo sodelavci in potniki radi. Odločitev za zaposlitev v Nomagu je prišla spontano, a je nikakor ne obžalujeta in podjetje z veseljem priporočita vsakomur, ki se zanima za delo pri nas.
Opišita, kako dolgo sta v Sloveniji in kako je prišlo do zaposlitve v Nomagu.
Yassine: V Sloveniji živim že 14 let. Moja žena je Slovenka, spoznala pa sva se, ko je delala kot turistična vodnica. Selitve nisva načrtovala, saj sva si življenje ustvarila v Tuniziji. Nato je prišla revolucija leta 2011 in tako sva se preselila – najprej v Francijo, nato v Slovenijo. Ko je žena zasledila oglas za delo v Nomagu, sem že imel izkušnje kot voznik avtobusa in me je kar sama prijavila. Vse ostalo je šlo zelo hitro in sedaj sem tukaj že 5 let.
Tomi: Jaz sem po poklicu turistični tehnik. Ko sem prišel v Slovenijo, sem najprej delal v Thermani Laško in v gostinstvu. Nato sem se odločil opraviti izpit za kategorijo C. Tako sem spoznal Yassina, ki me je spodbudil, da se zaposlim v Nomagu. Podjetje mi je takrat ponudilo financiranje izpita za D in E kategorijo ob delu (vožnja kombija s šolskimi prevozi) ali pa samo pridobitev kategorije. Sprejel sem prvo možnost in to je bila najboljša odločitev, saj sem spoznal sodelavce in linije ter se popolnoma vklopil v okolje. V Nomagu sem zaposlen 4 leta.
Kako sta doživela Slovenijo?
Y: Prihajam z otoka Djerba, kjer so vse trgovine in lokali odprti 24/7. Ko sem prišel v Slovenijo, v Prebold, je bila zima. Ob treh zjutraj je bila tema in nič ni delalo. To je bi zame popoln šok. Vse mi je bilo nenavadno, tudi arhitektura. Nikoli ne bom pozabil prvega poletja – vsi so bili v kratkih majicah, jaz pa v flisu. Zdaj sem se navadil, začetek pa je bil težak. Tudi ljudje so bili zadržani, sploh na vasi te vsi gledajo kot tujca. A ko so spoznali, da sem pošten in pripravljen pomagati, so me sprejeli.
T: Jaz v Celju nisem občutil nastrojenosti, ker je vendarle večji kraj. Mislim pa, da ima vsaka država vrata – jezik. Če se naučiš jezika, boš lahko vstopil, sicer boš vedno ostal zunaj. Zato sem se osredotočil na učenje slovenščine, pri čemer mi je bila v pomoč žena, ki je Slovenka, udeležil pa sem se tudi brezplačnega 3-mesečnega tečaja za tujce. To se mi zdi zelo koristna pobuda s strani države, ki jo zelo cenim. Z učenjem jezika spoznaš kulturo in mentaliteto ljudi, kar je zelo pomembno – če ne razumeš kulture in mentalitete naroda, potem ne moreš živeti z njimi.
Imata kakšne težave pri sporazumevanju s potniki?
Y: Več težav imam s tujci kot s Slovenci. Predvsem s prebivalci držav bivše Jugoslavije, ki z menoj govorijo srbohrvaško, jaz pa tega ne razumem – pogosto namreč misijo, da prihajam iz Makedonije. Ko jih prosim, naj govorijo slovensko, postanejo nestrpni. Vendar so tovrstni primeri pogostejši na linijskem prevozu. Na mednarodnem prevozu nimam takšnih težav. Pri slednjem je vedno ključna prva ura, ker so potniki sprva malce previdni in pozorni na to, kako vozim. Ko vidijo, da obvladam vozilo, se sprostijo in se začnejo pogovarjati. Navdušeni so nad mojo slovenščino, na kar sem ponosen.
T: Tudi sam sem imel podobne izkušnje, pri čemer je z mlajšimi generacijami lažje. Sicer pa je tako: Ko potnik vstopi na avtobus, pričakuje neko komunikacijo. Če si ti prijazen, nasmejan in potnika lepo pozdraviš, bo ta hitro pozabil na kulturne razlike. Je pa tovrstna naravnanost tudi del naše kulture – mi se veliko smejimo, obenem pa vedno pomagamo starejšim in invalidom, npr. jim pomagamo s prtljago, prosimo druge, da jim odstopijo sedež ipd., kar potniki opazijo in cenijo.
Kako pa se razumeta s sodelavci?
T: Odlično se razumemo!
Y: Zelo veliko je seveda odvisno od tega, kakšen človek si ti sam. Če si ti pozitiven, odprt, pošten, boš imel okoli sebe takšne ljudi.
T: Kar daš, dobiš. Če si nasmejan in se rad pohecaš ter ne jamraš preveč, te bojo ljudje imeli radi. Nihče ne želi poslušati o tujih težavah, ko pa ima svojih dovolj.
Y: V Sloveniji je to nacionalni šport. Zanimivo je, da se ljudje pritožujejo, ko se ni za pritoževati. Ko pa bi se morali, takrat pa so vsi tiho!
T: Pri nas imamo filozofiijo – če ti nekje ni všeč, se umakni, saj nisi drevo. In tako midva delujeva. Razumeva, da delati nekaj na silo škoduje zdravju in vpliva na kakovost življenja.
Kaj vama je pri delu najbolj všeč?
Y: Najraje vozim v tujino, ker je delo bolj raznoliko. Vedno je nekaj novega. Seveda je tudi bolj zahtevno, ampak to mi je všeč. Imam tudi dobre sodelavce. Res je, da veliko delamo, ampak, ko bo voznikov več, bo boljše.
T: Najbolj mi je všeč delovno okolje in to da nimam pritiska, seveda pa tudi rad vozim avtobus. Strinjam se z Yassinom, da je zaradi pomanjkanja voznikov dela veliko, verjamem pa, da se bo to v prihodnosti izboljšalo.
Kaj najbolj cenita na ravni podjetja?
Y: Dostopnost in prijaznost vodstva. V nobenem drugem podjetju nisem doživel, da bi imeli šefi tako oseben odnos s svojimi zaposlenimi, npr. da se lahko z njimi pogovarjaš na internih dogodkih, ti ponudijo kavo ipd. To je po mojem mnenju nekaj najbolj pozitivnega. Tudi to, da lahko v primeru težav pokličem nadrejenega, se z njim pogovorim in me bo ta poslušal.
T: Najbolj cenim to, da so mi dali priložnost in mi plačali izpit. Ta strošek je precej visok, zato to, da ti nekdo pri tem pomaga, zelo veliko pomeni. Všeč mi je tudi, da v podjetju prepoznajo samoiniciativnost zaposlenih – midva sva se npr. ponudila, da bi pomagala tujcem, ki se bodo zaposlili v Nomagu, pri integraciji v družbo, kar je bilo dobro sprejeto. Nomago sva priporočila tudi več znancem, ki bi si želeli zaposlitve.
Kaj lahko podjetje še naredi za večje zadovoljstvo zaposlenih?
Y in B: Nama bi bilo predvsem všeč, če bi se še okrepil pretok informacij. Zelo dobrodošli bi bili npr. mesečni sestanki vodstva z vsemi zaposlenimi v posamezni PE. Tako bi se lahko bolj sproti pogovarjali o načrtih in reševali izzive, s katerimi se soočamo. V splošnem pa sva tukaj zadovoljna in vesela, da sva del tako uspešnega podjetja. Če ne bi bila, bi se že zdavnaj umaknila.
Nazaj na nomago.si
