25.10.2023
Saša Sedlar

Kolumbija: dežela barvitih mest, raznolike narave in prijaznih ljudi

Svojega dopusta skoraj nikoli ne načrtujem poleti in namesto tega raziskovanju sveta veliko raje namenim mrzle, kratke zimske dni, ki jih z veseljem zamenjam za tropske temperature kje v bližini Ekvatorja. Tokrat sem za potovanje izbrala Kolumbijo, državo, kjer se v eno združita severni in južni ameriški kontinent. 

Bogota 

Pot sem po 13 urnem letu iz Istanbula začela v 8 milijonski prestolnici Bogoti, ki me je s svojo barvitostjo, temperamentom in odprtostjo, takoj prevzela. Zidovi mestoma napol porušenih stavb starega mestnega jedra Candelarie so polni grafitov, po cestah vozi vse sorte motorjev, od vsepovsod odmeva glasba in ljudje plešejo kar sredi ulice. Hrana je dostopna na vsakem vogalu, širok spekter restavracij dopolnjujejo ulični prodajalci, ki na svojih vozičkih ponujajo vse od svežega tropskega sadja, ocvrtih sirovih kroglic, mesa na paličkah in koruznih polpetk imenovanih arepe, do chiche – popularne fermentirane pijače iz koruze ali različnega sadja, ki se po stopnji alkohola lahko primerja s pivom, po okusu pa z ničemer, kar sem do sedaj poskusila. Le korak stran od živahnega turističnega predela pa mesto pokaže čisto drugačen, precej bolj surov obraz. Stojnice s hrano na ulicah zamenjajo kupi smeti, številni brezdomci pa spijo kar na provizoričnih posteljah sredi ulice ali se pa v kakem kotu zadevajo z vdihavanjem lepila iz plastičnih vrečk. 

Foto: Saša Sedlar

Puščava, kava in palme 

Mestni vrvež sem kmalu zamenjala za raznoliko naravo. Po celem dnevu na avtobusu sem prišla v osrčje puščave Tatacoa, ki sploh ni prava puščava, saj se v resnici se ta 330 kvadratnih km velika pokrajina, ki je ime dobila po kačah klopotačah, imenuje suhi tropski gozd. Sivi del puščave Los Hoyos sem si ogledala s konjskega hrbta, prehodila še posebej spektakularno rdečo puščavo El Cuzco, ponoči pa sem uživala ob pogledu na svetlobno čisto neonesnaženo zvezdnato nebo. 

Foto: Saša Sedlar

Kolumbija je tretji največji proizvajalec kave na svetu in moja naslednja postaja je bilo malo barvito mestece Salento, katerega lega v osrčju kavne regije mi je omogočila, da sem se vsaj za dva dni ognila čisto preveč sladkanemu tintu, instant kavi, ki je vsepovsod in ob vsaki mogoči uri na voljo iz termovk mnogih uličnih prodajalcev. Poleg užitka prebujanja ob vrhunski kavi, sem obiskala tudi kavno finco, kjer so nam pokazali proces pridelave in nas naučili osnove priprave res dobre skodelice kave – za začetek je treba vedno kupiti srednje praženo kavo, vse ostalo je po besedah strokovnjakov navadna »mierda«.  

V temu delu Kolumbije kot javni prevoz uporabljajo legendarne stare Wrangler jeepe, imenovane Willy. Stopila sem na polico na zadnjem delu na polno nabasanega jeepa, se z rokami prijela za streho in že smo drveli skozi ovinke do Valle de Cocora, kjer sem cel dan med trekom do višine 2.860m uživala v razgledu na visoke Quindio oziroma voščene palme, narodna drevesa Kolumbije. 

Foto: Saša Sedlar

Potovanje po Kolumbiji

Potovanje po Kolumbiji je, podobno kot v ostalih državah Južne Amerike, počasno, ampak zelo enostavno in ne zahteva nobenega načrtovanja. Kadarkoli se pojaviš na avtobusnem terminalu, bo gotovo v naslednje pol ure za željeno destinacijo na voljo vsaj en res poceni avtobus. Med vsakim od neštetih postankov na avtobus skočijo prodajalci vseh možnih oblik hrane in pijače, ki poskrbijo, da na ponavadi precej daljši vožnji, kot je bilo sprva predvideno, potniki med gledanjem kakšne v španščino sinhronizirane streljačine po TV, gotovo ne bodo ne žejni ne lačni. Na podeželju pa je za prevoz vedno na voljo kak motor, tuk-tuk ali pa deljeni taksi imenovan collectivo, ki nima urnika, ampak odpelje, ko je poln. Angleško ne govori nihče, vendar je kljub temu tudi samo z osnovami španščine precej enostavno potovati, saj so ljudje neverjetno prijazni in vedno pripravljeni pomagati. 

Medellin  

Pot sem iz kavne regije nadaljevala v Medellindrugo največje kolumbijsko mesto, ki ima kljub temu, da je precej manjše od Bogote, še vedno za eno Slovenijo prebivalcev. Za bivanje sem namesto turističnega, tokrat raje izbrala lokalni predel in prispela sem ravno na sobotni večer, ko so labirinti ulic izgledali kot ena sama velika lokalna tržnica, povsod se je nekaj peklo, dišalo je in se kadilo, ulični umetniki so na vsakem vogalu izvajali svoje trike, od vsepovsod je odmevala glasna glasba, v ritmih katere so pred garažnimi beznicami plesale gibčne plesalke, med sicer barvitimi trumami ljudi pa nisem med pohajanjem po temnih ulicah srečala niti enega drugega gringota, kot nas belce imenujejo po vsej Južni Ameriki. 

Medellin je bil dolga leta znan kot eno najbolj nevarnih mest na svetu, srce vsega sranja je bilo pa v revni soseski imenovani Comuna 13, ki so ji predvsem v 80. in 90. letih vladali gverilci in paravojaške skupine, ki so ozke ulice, hribovito lego in slabo situiranost prebivalcev izkoristili za švercanje drog in s tem povezano nasilje. Leta 2002 je vlada, da bi razgnala vso to svojad, organizirala vojaško operacijo Orion, ki pa ni dosegla svojega namena in je za seboj potegnila samo še več nasilja in totalno razsula Comuno 13. Transformacija se je začela šele z vlaganji v infrastrukturo za izboljševanje življenskih razmer – k temu je predvsem veliko pripomogla izgradnja pokritih tekočih stopnic, ki prebivalcem omogočajo lažji dostop do na hribu ležečih domov. Danes je Comuna 13 daleč od svoje nasilne preteklosti in je s svojo hiphop sceno in pografitiranimi zidovi opečnatih hiš, postala magnet za turiste 

Še boljša priložnost za opazovanje revnih naselij na obrobnih, hribovitih predelih Medellina (v Braziliji bi temu rekli favele), pa je med vožnjo v jajčku visoko nad plehnatimi strehami opečnatih hiš, pri katerih je že kar uspeh, če imajo okna šipe in če so zaprte vse štiri stene, o fasadah seveda tu ni govora. Za boljšo povezanost revnih sosesk z ravninskim delom mesta je medellinski metro sistem podaljšan v 6 linij jajčkov, ki pokrivajo naselja na hribih, ker v taka brda in po ozkih uličkah ni šans, da pride kak drugačen tip javnega prevoza. 

Foto: Saša Sedlar

El Peñol de Guatape, Cartagena in tropski pragozd 

Zadnji dan v notranjosti Kolumbije sem izkoristila za vzpon na El Peñol de Guatape, ki je z 200m višine druga največja monolitna skala v Južni Ameriki, potem pa je bil čas za let na karibsko obalo. Prva dva dni sem preživela v Cartageni, v artistični soseski Getsemani, kamor so bili v preteklosti pregnani ljudje mešane rase, ki za čistokrvne »nadljudi« niso bili dovolj dobri, da bi jim dovolili živeti znotraj obzidja starega mestnega jedra. Soseska zato že od nekdaj predstavlja uporništvo, svobodo in enakost znotraj različnosti in tudi to je razlog, da mi je bila že instiktivno takoj zelo všeč. K barvitosti poleg grafitov in povsod razobešenih slik, prispevajo tudi ljudje… 60% prebivalcev Cartagene je mešancev v različnih razmerjih med črnci, latinoti in staroselci, ki skupaj s čistokrvnimi predstavniki vseh treh skupin sestavljajo res zanimiv miks obrazov.

Foto: Saša Sedlar

Preostanek potovanja sem namenila raziskovanju tropskega pragozda in karibske obale. Najprej sem se odpravila na organizirani trek do Ciudad Perdida, ostankov antičnega mesta plemena Tayrona iz okoli 800 pnš, neke vrste kolumbijskega Machu Picchu, ampak še precej starejšega. Štiri dni smo bili brez telefonskega signala, spali smo na pogradih v sobah brez sten in švic, ki nam je med celodnevno hojo po tropski vlažni vročini tekel v potokih, izpirali v hladnih tolmunčkih kristalno čiste reke. Res top doživetje in odklop od neprestane dostopnosti modernega sveta. 

Foto: Saša Sedlar

Karibsko morje 

Za konec sem si po treh tednih neprestanega premikanja privoščila še par dni počitka v mali vasi Palomino in v nacionalnem parku Tayrona. Mir, poletje in Karibsko morje, kot si ga pač predstavlja povprečen Evropejec… palme, bela mivka in kristalno čisto, turkizno modro in že kar kičasto lepo morje … so poskrbeli za še kako potrebno regeneracijo pred povratkom v k sreči že precej bolj pomladno deželico na sončni strani Alp. 

Foto: Saša Sedlar

Pridruži se naši skupnosti in raziskuj svet

Si avanturistični popotnik ali vsakodnevni potnik? V vsakem primeru zate pripravljamo ažurne, zanimive in koristne popotniške in potniške informacije, ki ti jih dostavljamo v tvoj poštni nabiralnik enkrat tedensko.

Prijava na e-novice
Najbolj iskane informacije
Ali pošljite sporočilo na
Ali pošljite sporočilo na